winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Ljubljena Parenzana!
– trasa teče zarasla ob cesti – smo našli traso
na drugi strani brega polno vegetacije, vendar
dobro prehodno. To stanje pa ni trajalo dolgo,
od neke dovoznice, ca. pri km 87, se je trasa
vijugala kot lepa gramozna cesta do prav tako
obljudene železniške postaje Montana/Motovun,
tik pred km 90, navkreber. Od železniške
postaje smo se vzpenjali – še ½ ure – v utrjeno
staro mestno jedro, da bi v Hotelu Kaštel prenočili.
Naslednje jutro smo lahko že visoko nad Motovunom
odkrili nadaljevanje trase – ki je
med železniško postajo in magistralno cesto
povezana tudi s tunelom. Ko pa smo bili pri
domnevnem „vhodu“, smo hodili dobesedno v
krogu, saj se nam pot, ki je vodila k trasi, ni
zdela prava, torej ponovno gor do ceste in dalje
naprej, potem ponovno navzdol. Pa smo bili na
pravi poti. Preden smo štartali smo šli krajši del
nazaj do tunela s kovanimi železnimi vrati, ki
pa so dostopna. Vinogradniki imajo notri svoje
orodje. Na začetku po gramozu mimo smetišča,
potem po asfaltu do Rušnjaka, potem po
originalni trasi z lepimi vrezi do bivše postaje
Caroiba/Karojba, kjer je viden le še postajni
trg. To je km 93. Pri 93,5 se nahaja Caroiba-viadukt.
Nato sledi vrez za vrezom in še en velik
viadukt pri km 98,4. Ta je dobil že novo ograjo
– morda kot priprava za ponovno izgradnjo?
– , drugi niso imeli več ograje. Postajni trg naslednje
postaje – Rakotole – je mogoče dobro
prepoznati. Po lepi gozdni poti vodi trasa v
Visinado/Vižinado. Po krajšem ogledu kraja
in pavzi za pivo smo odšli do še obstoječe in
obljudene železniške postaje direktno pri km
102. Po železniški postaji je trasa kot poljska
pot še ca. 1,5 km, nato se izgubi v polju. Ker je
ponovno začelo deževati smo ca. 1 km hodili
po cesti, da bi pri Baldassi/Baldaši ponovno
2
prišli do trase, ki tukaj v špičastem kotu ceste
prečka iz leve na desno. Sprva porasla za vinogradi,
potem pri novogradnji še prepoznavna,
kasneje čez travnik nič več. Vendar levo od te
ceste jo je bilo mogoče ponovno videti, zaradi
mokrote pa nismo želeli plezati skozi goščavo.
Kot bližnico smo uporabili cesto preko zaselkov
Lašići in Baškoti, ko smo pred krajem Markovac/San
Marco, kjer se je v bližini nahajalo
postajališče San Domenica/Labinci, stali pred
zaprto cesto zaradi gradnje avtoceste. V gosti
megli smo bili sicer točno, vendar smo vseeno
odšli do gradbišča in povprašali tovornjakarja,
ki nas je poslal po avtocesti do naslednjega odcepa
(= ponovno stara cesta). Končno smo dosegli
Visignano/Višnjan. Po več „intervjujih“
smo ponovno našli privatno prenočišče. Gostišče
je izpolnilo vsa naša pričakovanja.
Na zadnji dan etape smo zapustili kraj ob 8.10,
da bi ponovno preplezali omenjeno avtocestno
gradbišče, vendar 3 km južneje, da bi našli v
območju naselja Farini obljudeno železniško
postajo Višnjan. Tukaj gre res samo za nekaj
metrov in železniško postajo bi „pogoltnila“
avtocesta. Naslednje 4 km smo hodili po magistralni
cesti, zaraščena trasa je bilo od tam
desno skoraj zmeraj vidna.
Od kraja Cittànova/Nova Vas, kjer smo domnevali
postajo, smo traso izgubili. Pri Mihatovici
je stal star, normalnotiren vagon, ta bi
se lahko ujemal s traso, po ponovni premestitvi
trase čez cesto. Po naslednjih 8 km cestnega
marša brez kontakta s traso smo dosegli Poreč
in uradno zaključili naš izlet na še obstoječi,
obljudeni železniški postaji v Parenzi/Poreču.
Na zemljišču se danes med drugim nahaja inšpekcijska
dvorana za avtobuse.