winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Janez Akvila – Pomemben panonski mojster gotskega stenskega slikarstva
neje nad Dalmacijo, je bila za madžarske kralje
rodu Anjou v 14. stoletju strateška nuja, da
so lahko ostali povezani s prvotno francosko
dinastijo v Neaplju in južni Italiji. Ta zveza je
pomenila tudi kulturno in umetniško povezave
med Madžarsko in južno Italijo.
Aquila ne bi mogel svojih obsežnih del ustvariti
sam. Zagotovo je potreboval veliko pomočnikov,
bil je vodja manjše skupine slikarjev.
Tako lahko sklepamo, da odražajo umetniški
vplivi v Aquilovih stvaritvah tudi izkušnje in
znanje njegovih menjajočih se sodelavcev. Analiza
teh neprestanih učinkov, tega nekdanjega
sodelovanja kaže v dve glavni umetniški smeri,
na dva miselna tokova. Prvi tok vodi v Prago
in je zelo povezan s širitvijo in delom avguštinskega
reda. Ta takrat zelo vplivni in ustvarjalni
red se je bil nastanil leta 1362 v Fürstenfeldu,
1380 pa tudi v Radkersburgu. V obeh cerkvah
tega reda lahko najdemo dragocene Aquilove
stenske poslikave.
Ta praški vpliv v obeh omenjenih štajerskih avguštinskih
cerkvah iz štirinajstega stoletja lahko
zasledujemo še dalje. V češki prestolnici so
takrat vladali Luksemburžani, odprt in lepi
umetnosti zelo naklonjen rod iz Zahodne Evrope.
Pod vladavino te družine sta lahko razvijali
tako francoska gotika kot tudi gotska umetnost
Porenja v Pragi. Zaradi naročnika, torej avguštincev,
ki so prišli iz Češke na Štajersko, je nastala
vez med umetnostjo Johannesa Aquile in
območji severno in zahodno od Štajerske.
Drugi pomembni, dokazani vpliv na umetnost
Johannesa Aquile nas vodi na jugozahod, v
južno Italijo in na Tirolsko. Ta vpliv je še posebej
viden pri upodobitvi Veronike v bivši avguštinski
cerkvi v Fürstenfeldu. Krhka lepo-
13
ta te slike je prevzemajoča. Kompozicija kaže
na podobnost z minoritsko cerkvijo v Brucku
ob Muri. Upodobitev Madone, ki jo je okoli
leta 1380 naslikal italijanski mojster, vsebuje
v kompoziciji prvine realizma. Ti elementi
realizma so vidni tudi v upodobitvi Kristusa
v bivši avguštinski cerkvi v Fürstenfeldu. Ne
moremo izključiti možnosti, da so na Aquilovi
sliki razvidne podobnosti z delom, ki je nastalo
okoli 1370 v gradu na Tirolskem.
Tudi z Aquilovih del v Martjancih lahko razberemo
»štajerski« slog, ki pa izvira iz Italije.
Tukaj najdemo namreč veliko ornamentalnih
motivov, ki jih lahko vidimo tudi v cerkvi v Št.
Vidu ob Glini (St. Veit an der Glan) na avstrijskem
Koroškem. Prav tako je opazna določena
analogija z upodobitvami svetnic v župnijski
cerkvi v Murauu na avstrijskem Štajerskem.
Vendar pa obstaja zanimiva razlika med obema
cerkvama. V Martjancih se nahaja umetnikov
avtoportret namreč prav na mestu, kjer
v Murauu vidimo donatorja cerkve, portret
ustanovitelja cerkve. Tukaj moramo omeniti,
da Aquila kot umetnik ne bi smel svojega portreta
samovoljno vstaviti v stensko poslikavo.
Brez dovoljenja investitorjevega oz. naročnikovega
privoljenja to ne bi bilo mogoče.
Tudi v nekdanji avguštinski cerkvi v Fürstenfeldu
najdemo Aquilove upodobitve, ki kažejo
na povezavo z Zgornjo Štajersko. Njegove svetniške
podobe najdemo tudi v cerkvi Sv. Magdalene
v Judenburgu. Podobne upodobitve
lahko najdemo tudi na koru dunajske stolnice
Sv. Štefana. Tudi v dunajski cerkvi Sv. Mihaela
v prvem okraju lahko opazimo analogije z
Aquilovimi stvaritvami. Upodobitev nadangela,
po katerem je cerkev imenovana, kaže na
analogije s podobo Michaela v cerkvi v Vele-