winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

ustavljali sovjetski vojaki in jih obravnavali
kot vojne ujetnike. Šele ko so jih uspeli prepričati,
da so bivši ujetniki nemškega taborišča,
so lahko nadaljevali pot v Budimpešto in naprej
v Miskolc.
Pozna počastitev. Sovjetski XVIII. oklepni
korpus je že 31. marca 1945 premagal „nemški
obrambni položaj/Reichsschutzstellung“
na področju Neuhausa am Klausenbach in
Kalcha ter prodrl do štajerskega zdraviliškega
kraja Bad Gleichenberg. 18 Neuhaus am
Klausenbach je sedaj ležal v zaledju fronte,
vendar trpljenje prebivalstva še dolgo ni bilo
končano (ženske in deklice so se morale skrivati
pred napadi sovjetskega vojaškega prateža
v obeh cerkvah). Po koncu bojev na jugovzhodnem
štajerskem – jugovzhodnem gradiščanskem
mejnem prostoru spomladi 1945 so poleti
1945 določili zasedbene cone, ki naj bi deset
let obdržale svojo veljavnost. Medtem ko je
Štajerska postala britanska zasedbena cona, so
na Gradiščanskem ostali sovjetski vojaki. Odnos
med prebivalstvom in sovjetskimi vojaki
ni bil zmeraj brez motenj. Tako je še v oktobru
1946 prišlo do streljanja s poškodbami med pijanimi
vojaki po plesu v neki gostilni v Neuhausu
am Klausenbach. 19
Trgovec Alfons Freißmuth se je iz vojne vrnil
nazaj v Neuhaus am Klausenbach. Njegov zakon
z Roso pa se je 1949 končal. Zapustila je
Neuhaus in se preselila potem v Zgornjo Avstrijo.
Z drugo poroko je prevzela ime Rosa
Schreiber.
18 Manfried Rauchensteiner, Vojna v Avstriji 1945, 2. izdaja Dunaj
1984, s. 249sl.
19 Sonja Wagner, „sovjetska zvezda na grajskem hribu“. Izkušnje
zasedbe na Gradiščanskem, v: Stefan Karner – Barbara Stelzl-
Marx (izdajatelja), Rdeča armada v Avstriji. Sovjetska zasedba
1945–1955. Prispevki. Gradec – Dunaj – München 2005, s.
498.
Srečanje – ali „Kdor reši eno človeško življenje ...“
17-letni Alan Braun se je moral spomladi 1945
na Madžarsko vrniti brez svoje družine. Njegov
oče je dan po osvoboditvi v Kalchu umrl,
njegovo mati in stara starša so umorili v koncentracijskem
taborišču Auschwitz. 1949 je
Alan Braun emigriral v ZDA, kjer je prevzel
priimek Brown. Kasneje se je preselil v Kanado.
Z ženo Barbaro si je ustvaril družino. 1961
je Alan Brown, ki je ravno delal na disertaciji,
obiskal Avstrijo in iskal tudi očetov grob. 16 let
po koncu druge svetovne vojne je dal na grobu
v Kalchu urediti nagrobnik za očeta Sandorja
Braun. Obenem je Alan Brown iskal tudi žensko,
ki mu je 16 let prej pomagala s kruhom in
zdravili. Izvedel je njeno ime in z Roso Schreiber
v Linzu navezal stik. Sledilo je več obojestranskih
obiskov, in Rosa Schreiber je za Dr.
Alana Brown postala „a part of our family“. 20
Nazadnje v Gmundenu stanujoča Rosa Schreiber
je bila na iniciativo Dr. Alana Brown v oktobru
1995 odlikovana s strani Holocaust Memorial
Centra pri Detroitu za njeno pred 40
leti izkazano pomoč v Neuhausu am Klausenbach.
Prav tako je bil zanjo pri holokavst-spominskem
mestu Yad Vashem v Jeruzalemu
sprožen postopek. Rosa Schreiber pa je umrla
že 1996, odlikovanje „pravične med narodi“
so ji podelili šele 1997 posmrtno. Oseba čaščena
kot „pravična med narodi“ prejme posebno
medaljo s svojim imenom, certifikat časti, njegovo
ime pa bo navedeno na „Wall of Honor“
v „parku pravičnih“ v izraelskem holokavstspominskem
mestu Yad Vashem v Jeruzalemu.
Rosa Schreiber medalje ni mogla več sprejeti,
katere napis, iz talmuda, se glasi: „Kdor reši
eno človeško življenje, ta reši svet.“
20 E-mail Dr. Alana Brown avtorju teksta (22.7.2006).
113