winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Razmišljujoč in čuteč Panonec – Ob 0. obletnici smrti profesorja dr. Augusta Pavla
kakšno je kmečko – žal že izginjajoče – pridelovanje
za lastne potrebe, kako se obdelujejo polja
in vinogradi, kako se pletejo košare in oblikujejo
vrči, večinoma ostal enak, popolnoma vseeno
ali te dejavnosti opazujemo v Heanzenland-u,
slovenskem Prekmurju, v kraju Untere Wart v
županiji Vas ali v panonskem delu Hrvaške.
Bistvena lastnost Panonije je večjezičnost. Nikoli
ni bila razmejevalna, saj je bil panonski
način življenja zmeraj neodvisen od jezikovne
pripadnosti prebivalcev regije. V Panoniji se
govorijo štirje jeziki, madžarski, nemški, slovenski
in hrvaški. Noben od teh štirih jezikov
se ne uporablja samo v tej regiji, s čimer Panonija
ne more pokazati lastne jezikovne identitete.
K jezikovni raznolikosti panonskega prostora
spada tudi veliko jezikovnih otokov regije, kot
recimo nemške, hrvaške in slovenske vasi zahodne
Madžarske, hrvaški in madžarski kraji na
Gradiščanskem ali čezmejni jezikovni prostori,
kot npr. okoli Lendave (madž. Alsòlendava,
nem. Unterlimbach) ležeče madžarske naselbine
v slovenskem Pomurju.
Štirijezična Panonija ima eno samo skupno
jezikovno značilnost, občutno enakozvočje v
intonaciji, določeno skupno jezikovno melodijo.
Trajno življenje drug ob drugem je dopustilo
nastajanje medsebojnega vplivanja celo
tam, kjer si jeziki medsebojno absolutno niso
sorodni. Ta »afiniteta« zajema v naši regiji
prav tako ne-indoevropski madžarski jezik kot
slovanski slovenski jezik ali nemško narečje v
Heanzen-u. Potemtakem se pojavljajo na jezikovnih
stičiščih Panonije očitno druge »sorodnosti«
kot jezikovne, predvsem povezave v
mentaliteti ali ljudski umetnosti, kot recimo
ljudska glasba, ki delujejo čez jezikovne meje
in so morda še globje kot te.
1
V svojem dolgem življenju sem srečal eno samo
osebnost, ki ni le govorila vse štiri panonske jezike
na akademskem nivoju, temveč tudi obvladala
lingvistiko. Bil je Dr. August Pavel, sin
panonskega jedra, na štajersko-slovensko-madžarskem
stičišču. Prizorišče mojega srečanja
s tem izobraženim in tankočutnim Panoncem
je bila takratna »kraljeva-madžarska Faludy
Ferenc gimnazija« v Szombathelyu (Steinamanger).
Drgnil sem šolsko klop petega razreda,
ko smo za našega bolnega in ostarelega
profesorja nemščine dobili zamenjavo. Njegovo
ime je bilo Dr. Pável Ágoston – tako se je
glasil madžarski način pisanja prvotno slovenskega
imena.
Prof. Pavel je zelo dobro govoril nemško in
oblikoval dober pouk, čeprav za nemški jezik
in literaturo pravzaprav ni imel učnega pooblastila.
Njegova predmeta sta bila madžarščina in latinščina,
vendar pogojeno s takratnim parcialnim
pomanjkanjem učiteljev – veliko mladih
članov učiteljskega zbora je bilo vpoklicano v
vojaško službo – je bilo pri nadomeščanju potrebno
improvizirati. Tako ali drugače, Dr.
Pavel je z veliko humorja in z angažiranostjo
outsiderja pripravljal naš pouk nemščine. Pri
nemških tekstih je bilo včasih zaslutiti njegovo
slovansko poreklo – to sem kot šolar zlahka
ugotovil, saj sem že kot otrok ob madžarščini
brezhibno obvladal nemščino – ne pa pri madžarskih
prevodih. To je bilo še posebej omembe
vredno, saj je bilo splošno znano, da se je naš
profesor Pavel šele v ljudski šoli naučil madžarsko,
saj je izviral iz »vendske« družine.
Zaslužen pedagog, kulturni funkcionar in jezikovni
raziskovalec Dr. Pavel je bil po rodu