Achtung! Staatsgrenze Pozor! Dr`avna meja - Hauptschule Gamlitz

Med vojno smo morali biti kot no` na dva
kraja. Z enimi in z drugimi, z Nemci in s
partizani. Z vsemi smo morali biti dobri. Sicer
pa smo trpeli. Domov so prihajali k nam vojaki,
mimogrede, brez posebnega namena. Ni~esar niso
zahtevali. Nemci sploh ne, partizani pa ja.
Pomagali smo jim ves ~as. Dajali smo jim hrano
ali opravili kako pot. 7. aprila 1944 sta pri{la
dva partizana. O~e me ni pustil, da bi nekaj
nesla kot po{to v Sve~ino k Anderli~u. Pa sem
vseeno {la. Tista dva partizana sta {la z mano.
Gor smo {e nekako pri{li, ko pa smo stopili iz
gozda, smo zagledali polno nem{kega voja{tva.
Onadva sta se umaknila v gozd, jaz pa sem
sama od{la k Anderli~u. Nato sem se vra~ala,
vojaka bi naj do teme po~akala, kjer sta bila.
Jaz bi naj od{la domov, ker sem imela hoje za
celo uro. Bilo je dale~. Namesto da bi ostala,
sta partizana mar{irala za mano in k nam
domov. Doma pa je bilo medtem polno nem{kih
vojakov. Imela sta pripravljeno pu{ko, da bi
streljala, a so bili Nemci hitrej{i. Pobegnila sta,
toda dobili so ju. Enega so takoj ustrelili, Rode
se je pisal, eden je bil s [empetra, o njem ni~
ne vem. Takoj je umrl. Ni~ ne vemo, kam in
kako sta mislila.
Während des Krieges mußten wir wie zweischneidige
Schwerter sein - wir mußten uns sowohl mit den
Deutschen als auch mit den Partisanen vertragen, sonst
hätten wir gelitten. In unser Heim kamen vorübergehend
Soldaten ohne besonderen Grund. Sie haben nichts