Achtung! Staatsgrenze Pozor! Dr`avna meja - Hauptschule Gamlitz

Tåg. Und då bin i allanig obi, uma ölfe bin i
nåchher då aunkemm, vier Stund. Durt bin i
einigfålln dahoam, va lauta mått.
1 manchmal
Neko~, {e zdaj me zgrozi, sem se napotil pe{ domov. Dve
uri hoda je, deset kilometrov. Bilo je okrog bo`i~a, sne`ilo
je, sneg je bil globok. In preko Karnberga je bilo treba.
[e zdaj me strese, ker sem to storil. ^isto sam, star
petnajst ali {estnajst let, domov pa~ za bo`i~. Nih~e ni
pri{el naproti, nobene gazi in najmanj {tirideset
centimetrov novega snega. Le tu in tam sem sli{al kako
no~no ptico. Mislil sem si, milostni Bog, ~e zdaj padem od
utrujenosti. Na podro~ju Gamlitza je sneg bil {e nekako
s~i{~en, ampak gori ni~. Nih~e ni hodil, nobeno vozilo ni
moglo peljati, ni~, ~isto ni~, sploh ni~. Domov sem prispel
okoli enajstih. [tiri ure. Kar padel sem v hi{o od
utrujenosti.
(Michael Fastl, Gamlitz)
Kot mlad fant sem hodil na veselice v Jurij,
dalje ne. Pa {e to bolj redko, po navadi ob
koncu leta. Takrat je bila doma potem slaba
ma{a, teden dni je trajala. Pa sem si rekel, kak
smisel se ima eno no~ veseliti, ~e pa si potem
ves naslednji teden `alosten. Zato sem se {e tej
zabavi mnogokrat odrekel. V cerkev sem hodil
prilo`nostno, ob praznikih predvsem. Ko je bil
~as.
Als junger Bursche beteiligte ich mich an Vergnügungen in
Jurij. Dies kam aber auch nur sehr selten vor, meistens
am Jahresende. Im Anschluß daran gab es daheim
Unstimmigkeiten, die eine Woche andauerten. Da sagte ich
mir schließlich, welchen Sinn es doch hätte, sich eine