Pod spovedni m pečatom

manjša zvončka na stolpu svojo žalno pesem,
ko so nesli krsto že preko pokopa -
lika . Ker poznajo tudi zvonovi veliko razliko
med siromakom in med bogatinom ,
pojo tudi na svoj način . . .
Mladi kaplan, ki ga je zadelo, da je
blagoslovil mrliča siromaka, kar je bilo brez -
plačno, je bil globoko ginjen zaradi nesreč -
nega konca, ki ga je bil sam videl, in tudi
vsled velikanske udeležbe pri pogrebu. K o
poškropil krsto z blagoslovljeno vodo ,
je kanila nanjo tudi solza iz njegovega
očesa in ko je vrgel tri lopatice zemlje v
grob, ga je prevzela taka ginjenost, da j e
brez prevdarka začel govoriti ljudstvu, k i
je stalo v gostih vrstah okrog groba .
Govoril je v imenu njega, ki je počiva l
tam doli v odprtem grobu. Najprej se je
zahvalil vsem, ki so prišli, da se zadnjikra t
poslove od njega ; govoril je tako lepo in
živo o veličanstvu smrti, pa tako enostavno
in zato ginljivo o pripravi na smrt, da se
je kmalu zglasilo splošno ihtenje med množico.
Besede, ki bi bile padle v cerkvi, iz -
rečene na prižnici, na trda tla, so našla ob
grobu plodovito prst v človeških srcih. Govoril
je o ljubezni, ki je močnejša nego
smrt, o pravi ljubezni, ki združi po kratk i
.ločitvi zopet ljudi gori v nebesih, ako s o
se na zemlji zvesto in pošteno ljubil i
zato naj vsakdo tako živi, da sme pričakovati
gori svidenje v večni ljubezni .
no