Pod spovedni m pečatom

Ko pa sta se prerila dva soseda, ki sta
živela mnogo let v najhujšem sovraštvu ,
skozi množico ter sta se zahvalila za tist i
lepi nauk nad Mihovim grobom, ker sta o d
tistega časa zopet dobra prijatelja, so se
Hercogu zasvetile oči in ni mu bilo več žal ,
da ga je tista kratka pridiga pognala v
tujino .
Skrita za zastorom sta gledala župnik
in kuharica s strupenimi očmi na množico ,
ki se je zbrala, da se poslovi od kaplana .
„Glejte, prečastni, bil je zadnji čas, da
se je odpravilo tega človeka ta bi vam bi l
zapeljal še celo župnijo . ”
V zahvalo ji je župnik krepko stisnil
roko . Hercog je hitro še vsakemu podal roko
izpregovoriti je mogel samo nekoliko kratki h
besed, ali njegove mokre oči so izražale tem
jas~eje njegovo bol in njegovo hvaležnost.
Ločitev ,, dobrega duhovnika je kakor
operacija . Clan se odreže od člana. A čim
krajša je operacija, tem bolje je .
In tako je romal sedaj Hercog dalje, z
malo potno torbico čez rame, ki jo je še
kot dijak nosil na počitnicah, pa z močno ,
zakrivljeno palico v roki .
Dokler ga je vodila pot po gospojinskem
gorovju, so stali pred vsako hišico
ob cesti ljudje, ki niso mogli sami priti v
cerkev, da bi se zadnjikrat poslovili od
njega.