Pod spovedni m pečatom

mu bile že težke kakor svinec . Ali dokle r
more, hoče izdržati . Kaj ga ni dekle v zad -
njem trenotku klicalo, naj ji pomaga? „Jožef!”
je bil njen zadnji vzklik. Mar ga je
videla? Odkod je vedela, da mu je im e
Jožef? Ali ga je poznala? Pogledal ji je v
lice, ali bilo mu je tuje, popolnoma tuje .
Nikakor se ni mogel spomniti, da bi jo bi l
že kdaj videl . A lepo je bilo to lice še v
smrti . Toda kaj je to? Mi se ne pojavlj a
rdeč odsvit na obrazu? Ali ni belina na
prsih bolj živa? Hipoma pozabi, da je sam
utrujen pa nadaljuje svoje delo . Zaman .
Torej je bila tista rdečica le slepilo? A
sedaj vzdih, da se ga komaj sliš i
ustnice trepečejo. Tudi kaplanovo srce tre -
peče veselja. Človeško življenje ugrabljen o
smrti! Se bolj marljivo nadaljuje reševanje .
Kmalu opazi, da začno prsi nezavestne že
delovati z lastno močjo in njegova roka
začuti slab utripaj žile . Novo znamenje življenja
„Jožef” so dahnile njene ustnice .
Kako more vedeti, da je on tukaj? Videt i
se ne more, trepalnice ima zatisnjene ; še
le črez nekaj časa odpre oči, ki pa gledajo
še srepo, kakor mrtve v daljavo .
Kaplan privzdigne malce njeno telo i n
ga uravna tako, da ga oživljajoči solnčn i
žarki popolnoma zadenejo, Kar je zače l
kaplan, dokonča solnce. Crez nekaj časa
stopi prednjo, tako da pade njegova črna
senca nanjo . Celo telo ji vztrepeta . ,,Ali s i
1