Pod spovedni m pečatom

„A Cenkin otrok — moj otrok — najin
otrok, kaj bode iz njega? Kajneda, za tega
otroka poskrbiš, da bode boljši in pridnejši ,
kakor sva bila jaz in Cenka. Glej, od mene
podeduje pač to, da bi bil jaz, ubogi hlapec ,
rad postal bogat mlinar ; ako se pa poda za
Cenko, postane ošaben in neodkritosrčen i n
če se poda po obeh, bode pač ravno tak o
zaljubljen, kakor sva bila midva . To pa je
slab() ; sedaj vidim sam, kako nesrečneg a
me je naredila ljubezen . . . Ali v šoli moraš
izruvati plevel, da ne poraste . Tam je še čas.
Moj otrok! — Nihče ne vé, da je moj e
dete — samo jaz, ti, pa Cenka. — Ne, nihče
ne sme reči, da je kaznjenčevo dete — ne
zato tudi ne sme nihče vedeti, da me je
mlinar zabodel. Kajneda, nož vzameš seboj ?
Dobro ga skrij vse mi obljubiš — teda j
umrem lažje . ”
Duhovnik je obljubil, da pomiri umirajočega,
dasiravno ni vedel, kako pojde z
noževa. Kajti globoko je bil zaboden in
čvrsto je tičal v težko dihajočih prsih. Ako
bi ga bil izvlckcl, bi moral ranjenec umret i
isti hip. Kaplan pa je moral sedaj mislit i
na to, da podeli umirajočemu izpovedanc u
še enkrat odvezo . V kotu med okni je vi -
selo staro zarjavelo razpelce. Hercog je stopi l
na klop . Krepko je potegnil, pa je raztrga l
trak, s katerim je bilo privezano . Stopivš i
na tla, je odpihnil prah s križa, pa ga je
pomolil Mihi, da ga poIjubi. V irnenu njega ,
88