Pod spovedni m pečatom

ali sedaj so trudni in čeravno še ni na, s o
vendar hišna vrata že znotraj zaprta z lesenim
zapahom in skozi marsikatero okn o
potrjujejo glasovi, podobni rezanju drv, d a
je kmetu trdo delo ravno tako dobra blazina,
kakor mirna vest. Pridna kmetica j e
seveda še budna. Ozreti se mora še, ali j e
pač vse v redu ; ako ne bi pogledala v hle v
k rujavi breji kravi in pa v konye za mleko ,
ne bi mogla mirno zaspati. Se na velik o
dvorišče stopi — in res pride Sultan, k i
mora stražiti domačijo, pa se obdregne s
svojim mrzlim gobcem ob kmetico ter za -
toži tako Miciko, ki mu je pozabila prinest i
juho. V kuhinjo spremi gospodinjo, zasledujé
s pametnimi očmi vsaki gibljaj njen e
roke, potem pohlasta svojo večerjo iz velik e
sklede in zapusti zadovoljen svojo jedilno .
Za njim zapre kmetica vrata na dvorišču .
Zadnja gre na počitek, toda ne v čumnato ,
kjer smrči kmet, temveč v izbo z železni m
omrežjem pred oknom, kjer spi odrasla hč i
pod težko pernico, ki jo je v spanju že na -
pol zbacnila. Mati jo zopet pokrije in j o
poškropi z blagoslovljeno vodo iz glinaste ,
pri vratih viseče kropilnice. Sedaj prihaja
tudi zanjo čas počitka. Toda še enkrat mor a
vstati. K oknu pristopi pa pogleda na hribe ,
da vidi, kakšno vreme bode jutri . Vrhov i
žare še v rožnati zarji večera . Zadovoljn a
se tedaj povrne v posteljo. Lepo bode jutri .
V mislih si razdeli delo za bodoči dan . Ze