Pod spovedni m pečatom

polovico toliko vode, kakor prej. Vsaka
kapljica se obeša ob skale, kakor da noč e
zapustiti gorske domovine. Tudi rosa na
travi se smehlja ves dopoldan z bliščečim i
očmi soIncu, pa se skrije potem v zemljo ,
da prespi zimo ob korenini kake rastline, s
katero bode imela spomladi svatbo, da se
porodi novo organično življenje.
Voda pa, ki mora dalje v širni tuj i
svet, poje žalostne pesmi za slovo . Pri vsak i
skali v potoku poskakujejo šumljajoče kapljice
v zrak, da si še enkrat ogledajo materinske
gore, ki so jih porodile . Se zadnj i
solzni pogled, pa naprej v tujo ravnino, kje r
mora prosti sin planin postati suženj, kje r
mora nositi bremena na plečih in kjer se
izgubi njegova čista nedolžnost v izlivih
kloak . Ali naj se tolaži gorski potok s tem ,
da se tudi mnogim ljudem ne godi bolje ,
ki so kot otroci pili iz njegovega vira, k i
so se kopali v njegovi čisti vodi, pa zapuščajo
domačijo, sledeči njegovemu toku
in morajo živeti kakor sužnji v tovarnah ,
ali pa se zaduše v nesnagi daleč, daleč od
jasnega domovja ?
Tako lepega jesenskega dne je čital
kaplan v Gospojni že v jutranjem mraku ,
ob peti uri, svojo mašo. Imel je dolgo pot
pred seboj. Daleč v dolini, kjer je mahova
zibelka bistrega potoka, tam gori, kjer so
se jele umaknile sočnim gorskim zeliščem ,
je živela stara vedeževalka v še starejši kolibi,
134