Pod spovedni m pečatom

h kosilu. Vratar je že zaprl duri za čudnim
človekom .
Župnik je pa stal na tlaku . Le ena kardinalova
beseda mu je še prijazno šumel a
v ušesih : Kosilo . . . Oladen je bil zopet ,
v žepu ni imel vinarja in pregrešno bi bi l
dal celo kardinalovo molitev za kos klobase .
Ali danes ga ni užalostilo, da so ga
tako nežno odpravili. To je bilo povse m
nemogoče. Saj je bil v Solnogradu, kjer se
je nebo smehljalo, kjer so šumljali vodnjak i
In peli zvonovi, gore pa so pripovedoval e
najlepše pravljice in kamnene umetnine s o
kramljale. V takem kraju ne more premagati
žalost.
Celo smehljal se je, misleč : ,Pač moram
že verjeti, da je moja cerkev složna . Prelat ,
škof, kardinal — vsi trije so me vrgli vun e
Le papež še manjka. Ta me pa kratkomal o
ne bi pustil k sebi ; ergo credo in una m
sanctam ecclesiam. Pač krasna je ta sloga
cerkve v — izmetavanju. Zato je pač tako
sveta, ker streže s tako ljubeznijo svojim
svetnikom in navideznim svetnikom, kako r
n . pr. mojemu nasledniku, ter jih blagoslavlja . "
Toda ironično veseli izraz je izginil
z župnikovega lica . Vstopil je v prostorn o
ladjo velike stolne cerkve. Nič ni pazil na
posamezne skupine radovednih ljudi iz vse h
mogočih krajev, ki so hodili po cerkvi kako r
po muzeju. Pri stranskem oltarju je poklekni l
v pobožni molitvi pred tabernaklom svojeg a
531