Pod spovedni m pečatom

Po deželi je splošna navada, da se sežge
pred vasjo slamnjačo, na kateri je umrl človek
. Na tako smrt v ognju je bila obsojena
tudi slamnjača iz kuharičine postelje .
Poprej pa je hotel župnik še pogledati, al i
ni škoda slame. steljo v kravjem hlev u
bi se jo bilo morda še lahko porabilo. A k o
so začele njegove roke preiskovati po slami ,
so začutile reči, ki so morale biti vse ka j
druzega, kakor slama brez vrednosti. Najprvo
je izvlekel staro nogavico, ki pa ni
bila prazna, temveč napolnjena, težka in za -
vezana . Ne da bi bil mogel župnik preprečiti,
je Micika odvezala trak, po mizi in po
tleh pa so se raztrkljali srebrnjaki vsake
vrste . Micika je v strahu zakričala in s tresočimi
rokami je iskala po tleh raztresene tolarje
in forinte . Toliko denarja naenkrat še
ni videla v celem življenju . Plašno je pazil
župnik na njene iščoče prste, da se ji ne
bi obesil kak forint za nohte. „Glej, Micika ,
to je svet denar, ta pripada cerkvi!” Te
pametne besede so prišle župniku na misel .
„A ta lepi pruski tolar ti vendar darujem ,
toda nikomur ne smeš povedati ničesar o
tem svetem cerkvenem denarju, kajti drugače
bi morala povrniti tudi tolar. Pojdi ,
pa ga dobro shrani, da ti ga ne ukradejo ;
niti misliti si ne moreš, kako hudobni ljudj e
so na svetu . Pojdi, pojdi glej, dam ti §e
desetico, zanjo si lahko kupiš pri krčmarj u
188