Pod spovedni m pečatom

Tako je mislil kaplan v nepričakovane m
objemu . A njegova blagost je izginila .
Brezobzirno se je osvobodil in v njegovih
mišičastih rokah se je Lenka zbudila. Odprl a
je oči in začudena je pogledela kaplana .
Končno ga je izpoznala ; spomin se je vrnil .
Kaj je spala? Saj ni hotela ; le posušiti je
hotela svojo obleko. Naenkrat jo je pokri l
purpurni plašč ; sramežljivost pred može m
ji je pognala kri v nežno kožo od nog do
glave .
Skočila je na noge in odhitela je kakor
zasledovana srna . V teku jo je oviralo drevje ,
ali prerinila se je izmed mladih jelk, da so
jo zelene igle zbadale in so se ji pokazale
krvave kapljice na koži .
„Glej no! Glej no!” je čivkal vrabec .
,kaj takega! Kaj takega ! Tako ni delal a
Cenka ." Polna solnčna obla se je smejala
in smejati se je moral tudi kaplan, ker ga
je veselilo od vsega srca, da je bila njegova
varovanka tako sramežljiva . Le še
Lenkine gole noge je videl, ki so skušal e
prodreti globokeje v goščavo .
,Lenka, nič se ne bojte, ne vidim vas
več", je dejal odkritosrčno. „Sedaj odidem .
Brez strahu pridete lahko. Tukaj sem vam
položim culo, ki sem jo našel na pokopališču.
Gotovo je vaša. Menda imate obleko
v njej, ki jo bodete potrebovala sedaj . ”
59