Pod spovedni m pečatom

Seveda, enkrat je sedel gospod župni k
takemu malopridnežu na limanice in od tistega
časa noče ničesar več vedeti o te j
sodrgi. Enkrat je imela namreč kuharic a
tolsto gos na ognjišču, ko je tako močn o
pozvonilo, kakor da je prišel sam škof .
Kuharica ni mogla oditi od ognjišča in zat o
je šel župnik sam odpreti. Zunaj pa je sta l
zopet predrzen berač, pravi potepuh in j e
lepo poprosil za malo miloščino. Župnik
je posegel v žep in mu je pomolil novčič .
Ze je hotel prosjak poseči po njem, rekoč :
„Bog poplačaj !” Ali župnik je hitro potegnil
roko nazaj, pa je zagrmel : „Polovic o
nazaj !” Kijukar je iskal po vseh žepih, a
ni našel nikjer pol novčiča . Ze je hote l
župnik zaloputniti vrata, ali predrznež j e
vtaknil nogo za prag in je gledal s tako
čudnimi očmi župnika, da se je ustrašil i n
mu je vendar dal novčič, rekoč : „Zato pa
eno leto ne smeš priti . ”
„O prečastiti, akoravno imam raztrgan o
suknjo, sem vendar pošten človek . Dam
vam častno besedo, da vam vrnem pol kraj -
carja, čim ga dobim . Pretežko bi bilo z a
mojo vest, da bi vam ostal celo leto dolža n
pol krajcarja .”
To rekoč je berač izginil z mnogim i
pokloni.
„Castna beseda, poštenje, vest — pojdi ,
pojdi!” si je mislil župnik.
118