Pod spovedni m pečatom

za slovo in obljubo, da' ga spremi zopet
dalje . Pod jablano je sedel, ko je soInce za -
padlo za nizkim pogozdenim gričem . Prav
blizu njega so začeli cvrčki svoje nočno
petje, doli ob potoku je zadonelo kvakanj e
neutrudljivih žab, na drevesu pa je zape l
ptič svojo dolgo večerno molitev . Na oddaljenem
dvorišču je še lajal pes in enakomerno
bobnenje mu je naznanjalo, da se pelj e
železniški vlak po ravnini .
Kako mehko je bilo ležati tukaj v visoki
travi v primeri s trdim pokorniškim
ležiščem v samostanu! Kako mil je bil ta
zrak če je pomislil na dišavo trohnobe med
mračnim zidovjem, tukaj ni zaklenjenih vrat ,
ne zamraenih oken . 0j, svoboda, kako
si lepa !
Kar so mu vzeli Ijudje, mu je povrnil a
priroda . Ves dan je grelo solnce postelj o
zanj, v kateri je zdaj sladko zaspal . Tisoč in
tisoč zvezdic je gledalo z otroškimi očesc i
nanj. Jablana je zvesto bdela nad svoji m
gostom in je iztegnila svoje roke, da n e
pade jutranja rosa nanj .
Stiri dni je Hercog tako potoval . Drug i
dan je našel v svojem žepu molek in deset
kron . Nič ni razmišljal, odkod prihaja ta
potnina . Saj se ne bi bil spomnil, da j e
denar od brezbožnega zdravnika, pa ne od
pobožnega samostana. Dalje in dalje j e
romal s solncem proti zapadu ; venomer p o
456