Pod spovedni m pečatom

katoliška šolska družba in enaki zavodi bojujoče
se cerkve so zaman čakali na kakšn o
podporo od izgubljenega sina . Samo podpornemu
društvu za uboge duhovnike j e
dajal vsako leto izdatne zneske .
In takega lopova, ki je bil štirideset le t
duhovnik, pa ni niti toliko prihranil, da b i
mogel plačati samostanu svoj grah, naj hranijo
zastonj? Zato vendar cerkev ni ustanovila
samostanov. Ali zaradi takega človeka
ne sme trpeti cerkvena sloga škode . Škof i n
samostan sta sklenila ugovor ; škof je plača l
za svojega jetnika vsak dan dvajset novčičev ,
samostan pa je napravil s tem še precej
dobťo kupčijo. Najbolje pa je uplival ugovor
na župnika ; poslej je imel vsaj mir pre d
vsiljivimi poskusi izpreobrnitve, s katerim i
so ga doslej neprenehoma mučili menihi .
Že večkrat je samostanski predstojni k
preponižno opomnil škofu, da je nesrečn i
duhovnik zrel za blaznico . Mnogo drugi h
duhovnikov, ki so bili poslani v samosta n
na opazovanje, se je vzelo na samostanskem
dvorišču v zaprt voz ter se jih je odpeljal o
v norišnico, dasiravno ni bilo na njih tako
napadnih znamenj duševne abnormalnosti ,
kakor na tem melanholičnem župniku . Tod a
z oddajo v blaznico ni soglašal škof. Taka
kazen bi bila za zakrknjenega grešnika vs e
premajhna .
In vendar bi bil škof s svojim ljubezn i
polnim srcem še sedaj pripravljen, vršit i
430