Pod spovedni m pečatom

loženje in pripovedke so bile vse smelejše ;
ognjeni pogledi sramežljivo zardevajoče Lavre
pa so ga še bolj vzpodbujali. Samo star i
upokojeni gozdni mojster je bil slabe vol je ,
ker ni mogel svojih devetindevetdesetkra t
povedanih pustolovščin družbi stotič pogret i
in prodati za nove .
Čisto na kraju sta sedela star diurnist
in mlad učitelj prirodoslovja kot zadnj a
predstavnika inteligence . Imela sta še vedno
prvo čašo pred seboj in izpregovorila nista
besedice. Pravzaprav še dva finančna
stražnika je bilo treba prišteti inteligenci ,
že zaradi njih uniforme .
Ostali udje omizja, nekoliko trgovcev ,
branjevcev, čevljarjev in krojačev je moral o
smatrati za posebno čast, da so sploh smel i
piti svoje pivo v tako plemeniti družbi .
Zato pa so imeli doma pravico, zapisovat i
imena inteligence v svoje knjige in poleg
imen debele številke. Sama poštar, neki
sedlar in kovač so imeli samo svojemu liberalnemu
mišljenju zahvaliti, da so lahko
sedeli pri eni mizi z gospodom okrajni m
sodnikom .
Ko je Hercog skoraj plašno vstopil v
zakajeno svetišče, so zijali vsi s tako velikimi
očrni nanj, da so celo pozabili, po -
vrniti njegov uljudni pozdrav. Pogledovali so
drug druzega, kakor bi hoteli vprašati „Kako
pa pride far sem?”