Pod spovedni m pečatom

pazduho in hitro se je povrnil v svoj
raj . Ako ga tudi ni nihče srečal na poti ,
videlo ga je vendar solnce, ki se je bolj i n
bolj približevalo puščavi ; in videlo je tudi ,
da je Lenka še vedno spala na mehkem ,
toplem mahu, akoravno je bila obleka n a
vejah že davno posušena .
„Vstani ! Hitro se obleci !” je hotel o
zaklicati, česar pa seveda ni moglo ; z než -
nimi prsti svojih žarkov se je dotaknil o
speče, a ni doseglo druzega, kakor da j e
pokrilo bujno telo sto in sto potnih biserov ,
ki so se izpremenili pod tistimi žarki v
samo drago kamenje . Pod vročimi solnčnim i
poljubi je razširilo dekle v spanju roke ter
se je izročilo brez volje popolnoma solnčnem u
žaru, ki je počival na njej .
Tudi vrabec je že opazil ,črno postav o
pribiižajočega se kaplana . „Ze pride! Ze
pride!” je kričal . „To bode šala, šala, šala !
Zame, zame, zame! To lahko povem! Ta t
gre! Tat gre! ”
Ali tudi vrabec ni mogel zbudit i
Lenke .
V tem je došel kaplan v puščavo in s e
je začudil, ko je našel prazen prostor, k i
ga je Lenka zapustila. Kam je odšla ?
Morda ni ostala zvesta obljubi, pa je odšl a
vendar zopet dol k potoku, da poišče v
njem hladen grob? Drugič! Mrzla zon a
55