Pod spovedni m pečatom

Oba sta malo počivala, pa sta štela
novomašna darila, ki sta jih danes že do -
bila . Črna moža sta bila edini temni pegi
na poletni svetlobi . Celo njuni senci sta bil i
videti bolj črni, nego senca bližnje orjašk e
smreke .
Zadovoljno je gledal oče v dolino, kjer
je že zorelo rumeno žito in računal je, za
kakšno ceno ga iztisne kmetom . Dokler n i
dogotov1jena župnikova železnica, narekuj e
cene še sam. S prijetnim občutkom je gledal
na bribe. Tarn je bilo še na tisoče dre -
ves, ki morajo priti v njegovo žago, in na
tisoče forintov mora zaslužiti pri tem delu .
Premagan od tisočakov, ki cveto zanj, je
dejal svojemu sinu : „Svet je vendar pre -
krasen ; poglej le tja dol — ”
Duhovni gospod sin pa se je oziral z
žalostnimi pogledi ; potem pa, ko je sne l
doktorski klobuk, ki mu je prečil ta pogled ,
je dvignil oči k nebu in je dejal svečano :
„Oj, oče, ako gledam v nebesa, se mi gab i
ta grdi svet . ”
S spoštljivim obrazom je pogledal oče
na sina Da, ta je že sedaj svetnik, še pre -
den je imel novo mašo. Seveda, tak ni bil
v njegovem načrtu. Župnik s stotisoč forinti
bi mu bil Ljubši za sina, nego tak svet -
nik, ki zaničuje ves svet z žitom in z gozdnim
drevjem vred . Sicer pa tudi svetnika v
družini ni zani6evati ; ž njim se tem bolj e
opere dvojno umorstvo. Vedno je imel strah
261