Pod spovedni m pečatom

morala vendar kljub slabemu vremenu, k i
se ni nikakor hotelo popraviti, korakati s
svojim lepim jetnikom peš . Stražmojster, k i
je najrajši oddajal svoje jetnike, ako jim je
na pol pota izsilil priznanje, je poskusil
takoj svojo srečo. Prigovarjal je Anki, naj
le kar pove, da je — hm, res, kaj pa je že
bilo? — no, da je oskrunila matice — da
jih je spravil v krivo menjico — toda nobenega
priznanja ni mogel doseči. Kajti
Anka ga ni niti slišala. Videla je sam o
ustrašeni pogled svojega Gustla, videla j e
prst na ustih, ki ji je nalagal brezpogoje n
molk, mislila je na svojo prisego . Ne, nikakor
ga ne izda ; saj ga je prisrčno ljubila ,
akoravno jo je bil prvikrat le premagal ; al i
tega je bila, kakor ji je pozneje zatrjeval ,
kriva samo njegova velika ljubezen .
Tam preko je mlin, kjer stanuje njegov
oče . Sama ni mogla razumeti, kaj jo je pri -
vlačilo ravno k temu mračnemu možu še
bolj kakor k njenemu v daljavi živečem u
očetu. Že zaradi starega moža bi ji bilo nemogoče,
pahniti njegovega sina v nesrečo .
Njena usta bodo molčala kakor grob .
Ali če bi jo izdale oči? Kaj potem? In
če je molk in tajenje premalo? Ako bi že
z molčanjem postala obtožiteljica? Imeno -
vati bi morala druzega očeta, da bi rešila
svojega Gustla. Ali tega ne more. In vendar
ga mora rešiti. Že korakajo vsi trije po
mostu, ki se trese pod butanjem šumeče
373