Pod spovedni m pečatom

samostan . ki so mu vzeli v njem najsvetejše
: njegov poklic in kjer bi dobil miloščino
za izdajstvo svoje cerkve .
In vendar je imel, ne da bi bil vedel ,
vodnika na tej poti brez smotra. Prijazno
ga je Spremi jevalo solnce . Sledeč njegovi luč i
je nameril korake, kakor da je samoobseb i
umevno, proti z`apadu. Zato láa Se mu j e
solnce kaj r ljubeznivo nasmejavalo. Skora j
celo£ leto ga že ni videl in tukaj, med tratam i
in polji se je bliščalo vse lepše, nego p o
prašnih mestnih ulicah. Kakor da hoče po -
mladiti kri," ,ki mu je skoraj zmrznila med
samostanskimi zidovi, je prodiralo skazi
suknjo . Kmalu je bilo obnovljeno staro prijateljstvo
med obema: Kakor je bil navaje n
nekdaj, ko je obiskoval bolnike po planinah,
je slekel suknjo in jo vrgel čez ramo ,
da so ga tem lož je dosegali žarki ljubeg a
prijatelja .
Pa kako ljubeznivo se je pogovarjal o
solnce ž njim ! Pokazovalo mu je lepe cvetice
ob poti zoreče sadje na drevju, vabil o
ga je, naj zapoje s pticami. To je bila seveda
prevelika zahteva . ali vsaj pobožno j e
poslušal škrjančevo petje v nedosežni višav i
in boljinbolj je pozabljal na zvo.ienje sarn,ostanskih
zvonov v mestu, od katerega
se je z vsakim korakom, dalje odmikal ,
Seveda, prav daleč ga niso prinesle
tresoče se noge, ko mu je dalo solnce polju b
455