Pod spovedni m pečatom

Ker kliče srce, kadar trpi, vedno drug o
sočutno srce, je pogledal kaplan župnika in
s tožnim glasom, kakor da kliče na pomoč ,
je dejal :
„gospod župnik, premeščen sem! ”
„Ze vem. Jutri pride Vaš naslednik .
Prihodnjo nedeljo morate že pridigati v Dolenji
vasi. Ako bi bili danes še pravočasn o
prišli domov, bi že jutri lahko odpotovali .
No, meni ni nič več mar, kje ste se dane s
potepali . Saj niste več moj kaplan .” Hladno
kakor ledena sapa so prišle besede z druge
strani mize .
Kuharica ni rekla ničesar. Podprla s i
je samo boke in s porogljivim smeškom j e
gledala kaplana. Da ga je premestitev močn o
bolela, to je opažala in to jo je veselilo .
Saj je zmagala ona . Tega kaplana pač n i
mogla trpeti in zato je neprenehoma silila
v župnika, da je vendar dvakrat poprosil z a
drugega pomožnega duhovnika . A zaman .
A tedaj se je zbudil kuharičin ponos . Cegar
ni mogel doseči župnik, to je bila za njo
malenkost . Saj je bila načelnica devišk e
družbe, torej tudi nekakšna duhovska uradn a
oseba . V tej lastnosti je znala toliko poročati
o kaplanu, da je končno njena volj a
prodrla pri škofovskem konzistoriju .
Kaplanu je prešel sedaj celo tek do
pogrete juhe . , S svojim dekretom je šel v
svojo sobo. Zalosten je gledal dol na po -
kopališče . Saj je življenje kaplana tudi tako
149