Pod spovedni m pečatom

Dolgo je sedel Hercog na tem prostoru,
zatopljen v pogled krasnega samo -
stana in ljubkega trga, čegar hišice ob
glavni cesti so bile videti spričo samostan a
kakor piščanci, ki teko za kokljo .
Hercog je primerjal ta prosti solnčn i
dvor z mračnim samostanom, za čegar zidovjem
je bil tako dolgo jetnik. Tukaj življenje,
tam smrt . Tukaj mir, tam mučenj e
samega sebe. In vendar hočejo baje povso d
služiti enemu bogu.
Blažen mir je plaval nad samostanom
in nad rajsko dolino . Mir! Oh, da bi ga
mogel najti tudi on! Zakaj vendar ne !
Gospod prelat mu je bil vedno prijatelj ;
celo kaplana bi mu bil poslal ako bi mu bi l
dal škof jurisdikcijo . In prelat tudi ni pod -
ložen tujemu škofu. Seveda, za duhovnika
ne bi mogel vstopiti v samostan . Ali kako
srečen bi bil , ako bi našel tukaj le malo
celico in vsakdanji kruh! Zaslužil bi s i
gotovo oboje dvojno in trojno . Na samostanski
pristavi, v zakristiji, v biblioteki ,
povsod bi našel dela kot služeč brat. In
dolgo mu itak ni več živeti. Cesa naj si še
želi na svetu, kakor miren prostorček, kje r
lahko pokojno umre? Ako je zanj še miru
na svetu, tedaj ga je sam Bog poslal v
Limpah .
Kakor glas iz nebes je začel zvoniti
zvon, jasno kličoč : Pokoj! Pokoj! Drugi
mu je sledil z enakim zvokom . Ze je bi l
459 30 '