Pod spovedni m pečatom

Hvala Železnici , ki jo je bil poskrbe l
župnik, je bil dekret že v rokah noveg a
upravitelja, ko je župnik drugega dne zama n
iskal domovino, gledajoč skozi malo, zamreženo
okno. Bil je menda že dolgo dan ,
dasiravno je bila svetloba v celici še zel o
medla . Tem glasneje je odmeval mestni šu m
v plašljivo tiho celico .
Bil je torej zadnji čas za sveto mašo.
Toda vrata so bila zaprta . Trkal je, ali nobe n
korak se ni približal. Potrpežljivo je vzel
brevir in je molil. Tudi ta ura je minila in
nihče ni prišel . V samoti, katere ni bil vajen ,
je še jasneje oživel spomin na pretečeni dan .
Žalosten je sedel za malo mizico, ki je bil a
poleg edinega stola in deske z vrečo pepela
namesto blazine in s starim, prosti m
pokrivalom, edino pohištvo. Samo na črn -
kasti, mračni steni je viselo edino razpel o
z bedno podobo Kristusa, ki je iz stoteri h
ran izlival črno kri .
Župnik ni mogel več mirno sedeti ; al i
s petimi koraki je prehodil svojo ječo o d
vrat do okna. Tam je obstal . Močni, debel i
zidovi so še bolj stiskali njegove občutke .
Skozi malo okno je videl komaj nekaj temotnega
neba, izpod katerega se je vlekel di m
iz visokega tovarniškega dimnika kakor čr n
privesek repate zvezde. Ven, proč od tod ,
v domovino, med hribe! Proč od teh božji h
hlapcev, k ljudem, h kristjanom Tako močn o
341