Pod spovedni m pečatom

Sedaj je sledil blisku ge grom .
dlanjo je udaril župnik po mizi, da je za-
2venketal kaplanov kro2nik in kozarec za
vodo. Tako krepko je udaril, kakor na priž -
nici, kadar je pridigoval o novih, grdih šol -
skih postavah .
„Da, ako bi se za nagrobni govor še
dobro plačalo ! Toda kdo plača kaj za
tega lumpa, za tega falota, ki je Cenki — "
Naenkrat se je prekinil. Skoraj bi mu bilo
ušlo nekaj, kar je mogel vedeti samo o d
izpovedi .
„Saj je bilo samo nekoliko svarilni h
besed, ki ni treba pla6e zanje,” se je drznil
omeniti Hercog .
„Tako, ne plačati? Zakaj pa ne? M i
nismo lutrovski pastorji, ki govori6ijo zastonj
nad grobom. Seveda, tak kaplan bi
lahko vse storil zastonj, ker mu mora 2upnik
dati jesti. Odkod pa naj 2upnik vzam e
denarja, da izdrži kaplana, zato se tak mlad i
gospod ne briga. Bodete 2e videli, kadar
postanete sam župnik . Ali to vam lahko
pravim, da iz vas nikoli ne bode 2upnik ,
ako ne postanete boljši duhovnik . ”
Kakor ubog grešnik je sedel kaplan na
svojem mestu . Jesti ni mogel ve6. Ali j e
bil res tako velik greh, da je slušal glas
svojega srca? In sedaj je moral reči 2upniku,
svojemu strogemu gospodu, še nekaj ,
kar gotovo tudi ostro obsodi . Ali moralo
je biti, ker je bilo zaradi mašnega štipen -
l} 5