Pod spovedni m pečatom

fe sililo k palači z neštetimi velikimi okni ,
kjer stoluje s škrlatom odeti kardinal, ki mu
pravijo „nem§ki papež” .
Sam ni prav vedel, zakaj je stopil v to
palačo . Ali je upal, da najde tukaj pravega
izveličarjevega naslednika in pomoti? Al i
mu je veleval čut duhovniške dolžnosti, naj
se predstavi škofu, v čegar škofiji je misli l
živeti poslej? Ali pa je bilo navadno spoštovanje
od Boga postavljene gospodsk e
ali pa vse skupaj ? Skratka, instinktivno je
gnalo duhovnika k mogočnemu kardinalu
njegove cerkve, kakor železo k magnetu .
In prav je storil. Vzlic sumljivi obleki
so ga pustili h kardinalu. Prijazno in dobro -
srčno ga je pogledal cerkveni poglavar in
roka je že segala v žep, da bi dala berač u
miloščino. Toda, ko se je župnik spoštljiv o
poklonil in povedal, da je katoliški duhovnik ,
je gospod kardinal debelo pogledal, kako r
da vidi živega antekrista. Odtegnil je roko ,
ko mu jo je hotel poljubiti duhovnik v
oguljeni suknji .
„Duhovnik ste? Katoliški duhovnik? ”
in pomeril ga je od nog do glave .
Duhovnik brez duhovniške obleke -to
se mu je zdelo nemogoče. Pogledal j e
na uro ,
Torej duhovnik ste? Nimam več časa .
H kosilu moram. Toda molil bom za vas . "
S temi besedami je bil župnik od -
-puščen in kardinal je lahko odšel mirn o
530