Pod spovedni m pečatom

Ko je stopila kuharica z vročo glav o
s težkimi nogami iz gostilne v temno ,
hladno noč, bi bila kmalu zgrešila pot k
župnišču in ko se je končno vendar srečn o
prigugala do vrat, ji je zopet Duda predla ,
ker ni mogla najti ključavnice . Z občudovanja
vredno potrpežljivostjo , katere sice r
ni bila vajena , je pretipala z nesigurnim i
prsti velika vrata, ki so bila danes tako hu -
dobna, da so s pod njenimi rokami skora j
četrt ure neprenehoma zibala semintja . Sam a
je občudovala svoje potrpljenje in zdelo se
ji je, da je prava svetnica, ker ni klela in n i
tolkla s pestmi po vratih, kakor je bila drugače
njena navada, kadar jo je pograbil a
jeza. Seveda je morala danes ostati lep o
potrpežljiva, kajti v župnišču ni smel nihče
vedeti, da je bila še tako pozno zunaj . Končno
je bilo njeno potrpljenje naplačan o
in našla je začarano ključavnico. Počasi je
vtaknila ključ in prav potihoma ga je obrnila
. Ali vendar je bilo slišati škripajo č
ropot kljub njeni paznosti in pri odpiranj u
in zapiranju je stokal zarjaveli tečaj . Končno
je bila na varnem v temni veži. Ako bi jo
bil sedaj kdo srečal, bi bila rekla kot dobra
gospodinja, da je morala še enkrat pogledati,
ali so pač vrata dobro zaprta .
Da, ta vrata in škripajoča ključavnic a
je vzbudila v njej stare, blažene spomine .
Ta ključavnica je imela srečne čase, ko jo
je kuharica vsaki teden dvakrat namazala z
7