Pod spovedni m pečatom

„Seveda, malo pokoro lahko storite, ”
je dodal z blagim glasom .
„Seveda, prečastiti gospod, če mora
biti .”
„Ali pojdiva v kuhinjo, saj se vam
prehlade tukaj še Vaše lepe notice” in
prav usmiljen pogled je zadel bose noge ,
ki jih je pokrivalo lahko spodnje krilo komaj
do izpod kolen .
„Pa veste, kaj storite za pokoro? ”
„Ne, prečastni . ”
„Pomislite : greh je treba popraviti .
Kogar srno . ujezili, ga moramo potolažiti .
Ali veste, kako se stori to? ”
Prišla sta v kuhinjo in še vedno je počivala
njegova vroča roka na njeni go l
rami .
„Ali ste se spomnili? ”
„Ne, prečastiti,” je odgovorila Anka, k i
se še ni toliko zdramila, da bi bila mogl a
jasno misliti .
„Potolaži se človeka pač z Ijubeznjivostjo
— no — ali uganete —?” Polglasn o
se je zasmejal, ali bilo je nekaj nenaravnega,
kakor prisiljenega v tern smehu. Anka
ni opazila ničesar ; mižala je z očmi in z
duhom. — „No — takole” — in pritisni l
je usta na njeno lice, obenem pa jo je obje l
in stiskal njeno telo.
285