Pod spovedni m pečatom

domači vasi. Prihodnje leto postane dokto r
filozofije, pa se povrne nanovo posvečen iz
Rima, da zapoje prvo mašo v župni cerkvi ,
v kateri je bil krščen .
Koncem septembra je odpotoval zadnj i
krat v Rim, teden pozneje pa je umrl v
Gospojni star, ubog mož , ki ga je vide l
vsak opoldan v župnišču, kadar mu je da -
jala kuharica jesti .
Bil je prekrasen jesenski dan. Solnce
je sijalo še tako toplo na vas, da se je moral
celo grobar potiti v svoji jami . Kmal u
konča svoje delo, kajti dospel je že do stare ,
strohnele krste. Se požirek žganja iz stekle -
nice, ki jo je nosil v hlačnem žepu, in ž e
je letela deska za desko v velikem krogu i z
groba . Za to krsto je moral vzeti miza r
dober les. S cepinom je moral grobar raz -
dejati deske, tako čvrsto so še držali zarjaveli
žeblji. Seveda, Miha iz žage je reza l
vedno dobre deske, zato tudi deske njegov e
krste niso popolnoma segnile, je pomisli l
grobar, ko je poletela ravno Mihova glav a
na njegovi lopati iz groba . Druge velike
kosti so ji sledile. Grobar se je vzpel i z
jame, napolnil je kratko pipo, porinil je z
nogo mrtvaško glavo bližje h kupu zemlje ,
pa je dejal : n Kajneda, Miha, ko sva šl a
skupaj na ples, pač nisi mislil, da se takol e
zopet vidiva?" Potem si je prižgal pipo i n
vesel, da je še živ in da ima tako dobe r
242