Pod spovedni m pečatom

odpovedala svojo službo na Dunaju. Hvaležnost
napram rešitelju svojega Življenja ,
svoje duše in svojega otroka ter hvaležnost
napram sestri, ki jo je takrat ljubezniv o
sprejela, je zaprla usta vsem pomislekom .
Ko je šla prvo nedeljo po veliki maš i
iz cerkve, so že postajali kmetje po pokopališču
; ona ni pazila na radovedne poglede ,
ki so se upirali vanjo, ali bilo je videti, da
so bili kmetje zadovoljni z Župnikovo volitvijo.
Samo eden je debelo gledal, ko je
opazil novo kuharico . V tem licu se mu je
zdelo nekaj znano in vendar se ni moge l
spomniti, kje da je že videl to osebo . Pa
vendar jo je moral poznati . Zastopil ji je
torej pot, da jo pogleda natančneje. Sedaj
je tudi ona dvignila oči in na prvi pogled
je izpoznala mlinarja Grosa, svojega nekda j
vročeljubljenega Pepeta, ki jo je spravil v
nesrečo. Začutila je zbadljaj, kakor da bi j i
kdo porinil ostri nož v srce, ko je izza toliko
let nenadoma opazila svojega zapeljivca .
Ko je prišla v Župnišče, je morala tako j
sesti ; noge so se ji šibile, da ni mogla stat i
in vendar bi bila najrajše zbežala pred te m
človekom, daleč proč, kakor takrat, ko jo je
bil brcnil z nogo, ko se ga je oklepala v
mladi ljubezni in mu priznala, da je mati .
„Proč iz bližine tega človeka! Proč ,
sicer te spravi vnovič v nesrečo!” To je
bilo skoraj instinktivno čuvstvo, ki je Lenk o
238