Pod spovedni m pečatom

je malo odprla vrata in je pogledala na
hodnik . Videla je še, da je izginila luč n a
stopnicah ; tedaj je zapr1a vrata in je rekl a
gospodu iupniku, ki je sedaj zložil časopis
: „Odšel je v svojo sobo . ”
„S časom postane že še pameten”, j e
odgovoril Župnik . „Po noči še po cele ure
moliti v cerkvi, to bi mi bila povsem nov a
navada, ki je ne morem trpeti . ”
„No, prečastiti gospod bi prišel pri lju -
deh na Iep glas, ako bi hodil kaplan še v
cerkev, kadar ni maš'evanja, pa bi tam mo -
lil po cele ure . Saj bi ljudje rekli, da j e
kaplan svetejši, kakor gospod 2upnik . ”
„Zaradi mene se pač ne more nihče
pritoževati ; vsak dan berem svojo mašo pa
ne vem, kje naj bi vzel časa, da bi Ilodi l
še molit v cerkev. Seveda, takemu kaplan u
je lepo ; saj ima vsak dan praznik. Ali šestdeset
oralov zemljQ, kakor jih imam jaz, p a
20 krav in štirje konji — da, kaj pa je s
prasno svinjo ? ”
V tem je kuharica zapr1a okna in jih
je zastr1a z rdečimi progastimi zavesarni ,
dasiravno je bil zrak, ki je prihajal od zu -
naj, toplejši kakor med mrzlim zidovjem ,
kajti velika starinska peč Že ni bila zakurjena
od sv . Jo2efa . Na vprašanje o prasic i
je kuharica prav kratko odgovorila : „To
povem pozneje, prečastiti gospod.” Odšl a
je, a kmalu se je vrnila s steklenico vina ,
iz stare široke omare za posodo z vloie -
lO