Pod spovedni m pečatom

pomenila toliko, kakor visoka lestva, p o
kateri pripleza na županski stol .
Vse roke so imele opravka, da s o
pletle vence in postavljale slavoloke ; velik
zaboj z lepimi svečami za razsvetljavo j e
prišel sočasno s smodnikom za topiče i n
celo zvonove so namazali . Skoraj vse race
iz mlina so morale žrtvovati svoje življenj e
in najdebelejše tele iz hleva je viselo mrtv o
zraven srnjaka v župnijski kuhinji. Nalašč
iz mesta naročena kuharica je opravljal a
tam svoj posel .
Ponosen je pohajal mlinar okrog in j e
vodil okraševanje cerkve in vasi .
Samo zunaj v gozdu je vladala žalost
in tuga. Zeleni bršljan, ki je s svoji m
listjem nežno pokrival nagoto skalovja, j e
bil neusmiljeno odtrgan ; tudi z drevja s o
ga potrgali, katero je objemal več kot
petdeset let kakor ljubeča žena bolneg a
moža . Velik voz sočnozelenih vitic je zapusti l
gozd. Kar je zraslo v mnogih, mnogih letih ,
je moralo vsahniti za en časten dan ,
skalovje in drevje pa je tožilo po izgubljene m
kinču. Dočim so ljudje v teh dneh koma j
mislili na Hercoga, je šlo po gozdu o d
drevesa do drevesa : „Stari župnik Hercog
bi nas gotovo ne oropal, pa če bi priše l
sam papež v našo dolino . ”
Nedolžno drevje poč ni imelo smisl a
za čast, ki jo lahko zahteva cerkev .
480