Pod spovedni m pečatom

hrano, studenec pred, hišo mu je pa go -
stilna. Vsak četrtek mu sel odpelje na vozu
z veliko plahto zgotovljeno delö v Sonolgrad,
od tam mu pa prinese njegovo plačo
Tako živi, pač ne srečen, ali vendar za -
dovoljen. C rane ne zacelijo, se jih člove k
vendar privadi . .
Živel je v strogo katoliški občini . Nekdaj
so tukaj prebivali protestantovski kmetje . Al i
pregnali so jih ; samo otroke so pridržal i
tukaj in od teh otrok protestantovskih starše v
izhaja sedanji katoliški rod .
Župnik — ne goreči župnik v vasi —
temveč župnik Hercog, je bil najslabši kristjan
v občini. Ob nedeljah ni hodil v cerkev.
Ljuba mu je bila priprosta vaška cerkvica ,
ali bilo mu je nemogoče, stopiti vanjo, k o
je stal drug duhovnik pred oltarjem ali p a
na prižnici — tam, kjer bi bil najrajši sam .
Tudi ga ni še nihče videl, da bi šel k iz -
povedi. On, ki je tolikrat pretrpel, ker j e
visoko spoštoval spovedni pečat, ni mogel
stopiti sam kot grešnik v spovednico, v
kateri ni več smel sedeti kot tolažeč dobe r
pastir.
Zato je pa sedel vsak večer, ko je ž e
vsa vas počivala v sladkem spanju, gori n a
griču in njegova pobožnost je plavala i z
višave dol k tihi cerkvici s slabo razsvetljenimi
okni in po onih nitkah se je vrača l
tudi božji mir v njegovo srce .
536