Pod spovedni m pečatom

V.
Urnih korakov je zapustil kaplan svoj
raj, kamor je bil prišel pred dobro uro veselega
srca. Radostna zavest, da je potegni l
mater in otroka iz mokrega groba, še bolj
pa, da je pridobil dušo — boljerekoč dv e
duši — za nebesa, je pospeševalo njegovo
hojo . A tudi čut mraza in mokra obleka
ga je gnala .
„No, kje pa ste danes zopet toliko časa ?
Ze četrt ure stoji Vaša juha na mizi, Va s
pa ni od nikoder. ”
S temi besedami je pozdravila kuharica ,
stoječa pred vrati, kaplana . Nanj pač ni čakala,
temveč je izvrševala pred durmi svoj o
nadzorniško službo nad fanti in dekleti, k i
so hodili v gostilno in jo zapuščali .
,,Pa kakšni ste! Kje pa ste hodili ?
Hlače imate vse mokre kaj mislite, da
imamo časa "
-17