Pod spovedni m pečatom

Toda gospoda župnika in novega kanonika
že celo uro ni v župnišču. Tistega dne, ko
so ga izvolili za častnega občana, je že
izvedel za tajnost nove velike časti, dasiravno
ni bilo več stare kuharice. Toda kaj
mu je sedaj mar za čaščenje kmečke ob -
čine , ko mu je izkazal škof največjo čast,
ki jo more izkazati? Ze da ne bi bilo sramote,
bi moral dati za občinsko čast vsa j
sto forintov za domače reveže. Tega pa n i
maral , pa tudi ni mogel, ker je bil dena r
dobro spravljen v stari ročni torbi . Zato j e
naročil, naj pride voz, s katerim se odpelj e
na kolodvor, k mostu ; dotlej prinese že
lahko sam torbo . Ozrl se je še enkrat p o
župnišču, v katerem je nad trideset le t
delal in vat-čil, v božjem imenu je odše l
čez dvorišče in skozi prazne skednje od
zadej, da pride za vasjo preko polja n a
cesto . Skozi hišna vrata ni maral iti ; v
svoji ponižnosti se ni hotel zaleteti v naročje
občinskemu zastopu, ki se je bil zbral
zaradi njega .
Toda kmalu se je zopet vrnil. Ko j e
prišel za skednje na polje, se je še enkrat
ozrl in tedaj je opazil, da sloni ob sten i
posoda za deteljo ; bilo jih je več kakor
dvajset komadov in vsaka gotovo dvanajst
novčičev vredna .
„Glej šmenta! Da se more prezreti kaj
takega 1”
203