Pod spovedni m pečatom

vso pretreslo . Pa vendar oditi ni smela ;
zvesto je hotela vztrajati v večni hvaležnost i
pri svojem rešitelju .
Tudi mlinar je izpoznal sedaj oči, ki so
se upirale vanj z grenkim očitanjem. Že
enkrat je bil čutil, da so se te oči ravno
tako upirale vanj in še ni mogel pozabit i
na ta pogled, čeravno bi ga bil kaj rad iz -
brisal iz svojih spominov . Kakor obstreljen a
srna, ki gleda, proseča za svoje življenje ,
na lovca, pripravljajočega se, da ji prines e
smrt s svojim nožem, tako ga je gledal o
pred mnogimi leti njegovo lepo dekle, k o
jo je bil spravil v nesrečo in potem pahni l
ubogo bitje od sebe . Na ta pogled odpahnjene
Lenke in na pogled Mihe, ko mu je
bil v ljubosumnosti porinil nož v telo, n i
mogel pozabiti . Ali je bila pekoča vest . k i
mu je neprenehoma pokazavala tako raz -
ločno tiste umirajoče oči ?
Slaba vest ni mogla biti . Saj je bil ven -
dar pri Mariji Pomagaj . Ali mar tudi romanje
nič ne zaleže? Kako more gospod
Bog izza tako dolgega časa poslati že davno
za mrtvo smatrano Lenko sem, ko je žrtvoval
pri Mariji Pomagaj posebno svečo i z
hvaležnosti, da je izginila? Sedaj bi človek
lahko izgubil svojo sveto vero, ako se ne
more zanašati na Boga in na mater božjo ,
pa je denar za romanje in za svečo popolnoma
izgubljen . Sedaj ni treba nič druzega
239