Pod spovedni m pečatom

Sedaj ga ni pregnal nihče več ; vzhajajoče
soince se mu je tako prijazno smehljalo,
s toplimi prsti mu je tako blago bo -
žalo otrpnjene ude, da ga je objel krepilen
spanec, in če bi imelo soince, ki izpeče ves
kruh na zemlji, gotov hlebček, bi ga bilo
gotovo položilo svojemu prijatelju v naročje .
Tega seveda ni moglo. Pač pa je zasijalo
tako svetlo v sobico priprostega čevljarja
in ga je tako glasno poklicalo na lepo
letno jutro. da mu je moral takoj slediti .
',Kajneda, to je krasota in čudovitost, "
mu je dejalo, ko je korakal polagoma ob
svetlem samostanskem zidu . On pa je razumel,
kajti molil je : „Ker tvoja je moč in
sila, o Bog! ”
Solnce ga pa ni izpustilo : ,,Le pojd i
dalje ; pokažem ti starega znanca . Ali ne
poznaš več tega zaspanca? Ne ?
Le poglej ga . Ali ga še ne poznaš ?
Moram ti torej pomagati . Ali se ne spominjaš
več, da si sedel pred mnogimi leti, ko
si bil še ubog pomočnik, daleč od tod v
gostilni, pa je plačal kaplan za te vrček piva ?
Kajneda, sedaj se spominjaš . Kako lepo je
znal oni kaplan govoriti o hribih! Prišel si
takrat iz protestantovske Nemčije, kjer nimate
tako lepih gora . Ali še veš, kako so se ti
dvigale prsi, ko je opisoval gorska svetišča ?
Kako si tedaj romal tja med planine in si
na najvišjem vrhu molil Boga mnogo lepše
nego v cerkvi? Glej, kaplan, ki te je tako
514