Pod spovedni m pečatom

Hercog na poti, ko se je oglasil še tretj i
zvon z naznanjanjem miru in končno je
pelo vseh sedem samostanskih zvonov harmonično
pesem miru v visokih in globokih
glasovih. A ko so vsi zadoneli . je bi l
Hercog že pri cerkvenih vratih, okrašeni h
z bogato umetniško rezbarijo.
Sveta tajnostna tema je vladala v cerkv i
in se je še povečala, ko se je položil črn
oblak pred soInce .
Na glavnem oltarju so gorele voščen e
sveče, ne da bi razširjale kaj svetlobe, tako
skrivnostno, kakor da ni ta sveti kraj več
na grešni zemlji. Kakor blaženi duhovi iz
svetovja miru se je prikazalo dvajset menihov
v belih oblekah pred božjim tabernaklom.
Kakor svetnik je bil pred njim i
prelat z zlatim križem na prsih .
Zvon je poklical sveto občino k večernici.
Zdaj so zapeli slavospev božji tak o
slavnostno in vzvišeno, da so potekle staremu
župniku solze po obrazu. Saj je pozna l
vsako besedo in malo da ni zapel v svoje m
kotu zadaj z menihi na glas . Toda kaj b i
bil smel on, zavrženi sin cerkve. pomešat i
svoj glas s svetim petjem teh duhovnov ?
srcu pa je moral peti. Izmed vseli glaso v
je razločil doneči spev prelatov. Kako krasno
je znal peti božjo slavo! Da, med temi pobožnimi
duhovniki bi našel zopet svojega
boga, od katerega ga je ločil škof. Solza za
460