Pod spovedni m pečatom

Toda solnce ni pozabilo na svoje otroke ,
niti ko so bili v velikem morju . Toliko časa
so prosili in tako lepo, da jih je solnce
končno na nuni lestvi toplega žarka po -
vzdignilo iz morja . Po tej lestvi so se dvigali
višje in višje ; tam gori pa je bilo lepo
in veselo, ker so lahko pustili vso grenk o
sol spodaj. Ko so potem opazili v daljni ,
daljni daljavi bele gore, so hiteli dan in noč .
Nazadnje so dobili celo snežnobele peroti
in na teh krilih so prileteli na najvišji vrhunec
velikega hriba, kjer so našli milijone
takih solnčnih otrok v belih oblečicah. Dolgo
so ostali tam in bilo je čudovito lepo . Od -
tod so gledali po širnem, lepem svetu .
Solnce jih je vedno ljubilo. Zvečer, preden
je šlo spat, jih je odelo z nežnim rožasti m
pajčolanom in po leti jim je poslalo mnogo
ljubih sestric z zelenimi krilci iz morja, da
jim čas ne postane dolg. Ej, solnce je dobro
in ljubeznivo! Zato jim je bilo tako
čudovito prijetno pri srcu, ko jih j e
solnce letos prav toplo pogledalo in je reklo :
„Sedaj morate dati zopet drugim sestricam
prostora, ki bi tudi rade zapustile morj e
in priletele sem gor . ”
Odkar so slekle belo oblečico, niso mogl e
več leteti, pač pa so lahko tekale in skakljale,
mnogo hitreje od župnikovih konj .
Kostanjevca sta tekala že počasneje, či m
bolj se je dvigala cesta v ozki gorski do-
209 14