Pod spovedni m pečatom

duhovnik, ako bode deček in da izbriše
pred oltarjem materin greh, ali pa da pomaga
kot nuna za svetim samostanski m
zidom poravnati materino napako .
In mati božja je morala sprejeti to ob -
ljubo ravno tako, kakor mlinarjeve sveče .
Saj mrtva podoba milosti ni mogla govoriti ,
sicer bi bila dobila mlinarica pač odgovor,
da bi bilo izgubilo vsako romanje veljavo .
Drugi dan sta šla seveda oba k spovedi
. Mlinarica je imela vprašati nekaj prav
posebnega, kar ji je delalo še več skrb i
kakor greh in otrok. Mučil jo je dvom, al i
mora priznati svojemu možu, da je bila že
mati vsled druge ljubezni, ko je poročil a
njega . Vest ji je dejala : „Povedati moraš ,
sicer si lažnjivka in goljufivka. Bodi poštena ,
pa se spokori za to, kar si storila.” Ali ka j
bi mislil mož ? Pa šele ubogi otrok kaj
bi moral pretrpeti! To je bila še večja skrb .
Spovedovalec, prav mlad menih, sam ni prav
vedel, kaj naj pravi. Končno je dejal : „Po -
6akaj deset minut tukaj . Potem se vrnem . ”
Odšel je iz spovednice v svojo celic o
in je vzel moralko svetega Liguorija v roko .
Našel je rešitev za to vprašanje vesti, pa
se je povrnil s poročilom, ki je donel o
mlinarici še mnogo lepše, kakor romarsk o
zvonenje :
„Nič ni treba, da bi povedala svojem u
možu . In če te vpraša, reci : Ne, tega greha
nimam na sebi . Tudi lahko prisežeš, da si