Pod spovedni m pečatom

„Seveda, (la ne morejo reči hudobni
ljudje, da je sam zažgal mlin, kadar dobi
zastonj nov umetni mlin . ”
„Mi vrabci moramo tudi ustanoviti tako
zavarovalnico . ”
„Baba neumna, kaj misliš, da nismo
poštenejši nego ljudje, ki nas imenujej o
tatove ? ”
Nadaljni pogovor je nenadoma prekini l
močan curek iz brizgalnice, ki je zablodi l
med veje . Vrabci niso mogli več opravljati ,
ker so si morali čistiti zmočeno perje .
Pozno zvečer, ko so se izvijali iz kupa
pepela, edinega ostanka poltisočletja stare
lesene hiše le še svetlosivi oblački, sta se
vrnila iz nasprotnih strani skoraj sočasno
župnik in mlinar v Gospojno Ze daleč
zunaj na cesti so povedali mlinarju, da mu
je zgorela hiša. Groza, ki jo je kazal, j e
bila videti nekam nerazumljiva in pretirana .
Kmalu pa je bila poštena in odkritosrčna ,
ko je začel klicati Cenko, pa mu je mora l
hlapec končno povedati, da je pohitela v
hišo, ko je bila že vsa v plamenu, pa j e
od tistega časa niso več videli . Hlapci so
odpeljali od smradu zbegane konje v hlev ,
ki je bil zidan in pokrit z opeko, pa je tako
edini kljuboval plamenu . Mlinar pa je ves
potrt sedel na razpočen mlinski kamen ter
je štrlel na kup pepela, kjer je ležala njegova
žena izprernenjena v oglje .
249