Pod spovedni m pečatom

„Ej, odkod pa ima dobra, zvesta duš a
ves denar? Odkod? Mar je kaj podedovala ?
Ali je kaj zadela? Ali prihranila?” Nikol i
mu' ni odkritosrčna duša povedala kaj takega.
Odkod torej denar? Ali je mord a
ukraden? Seveda je ukraden — in komu ?
Ej, komu drugemu, kakor njemu? Da, tako
je! Ta babnica na pokopališču ga je okra -
dala in goljufala na vseh straneh . Drugač e
ni mogoče, sicer bi bilo njegovih stotiso č
že davno polnih. Denar iz slamnjače t e
ženščine je torej njegov ; pred Bogom in
pred ljudmi mora biti njegova lastnina. Drugače
ne more biti, nikakor ne drugače. Ako
bi bilo drugače, bi izročil vse do zadnjeg a
vinarja opravičenim dedičem . On ne potrebuje
nobenega nepoštenega novčiča . Duhov -
nik je, povsem pošten in ne mara krivičnega
denarja . On ni tak, kakor ta goljufivka ,
ki se bode sedaj v peklu pekla za svoj e
hudobije . Prav ji je .
Ko pa je šel spat, se je čutil vendar
zopet strašno osamljenega. Zajec za črevlje
ni bil pripravljen, copate niso bile na pra -
vem mestu in v spominu na nekdanjo ljubeznjivo
nego se mu je srce omehčalo . ,,Ne ,
v peklu naj se zaradi mene ne peče, re s
clamat ad dominum ; jaz imam zopet vse ,
kar mi je vzela, škoda je torej povrnjena
in njena duša rešena. Seveda, ako bi bil i
dobili sorodniki ta denar, bi bila prokleta
na večne čase. 0, gospod, odpusti ji, kakor
191