Pod spovedni m pečatom

vami !" Solze ginjenja so mu bile v očeh, ko je
prvikrat blagoslovil svoje ljudstvo kot župnik .
To je bilo govorjenja, ko so šli ljudje
po končani prvi službi božji novega župnika
domov ali pa v gostilno ! „Dober pridiga r
bode — kako lepo izgovarja! — izmed po -
časnih tudi ni — pa kako milo in prijazno
gleda!” Ali še bolj kakor prva pridiga so
osvojili njegovi konji spoštovanje kmetov .
„Ali si pogledal konje? Priročni je sedemnajst
pesti visok — več kakor šest let nima
drugi — pa kakšna kopita imajo ! — škoda da
eden nima zvezdice — seveda ima zvezdico ! ”
Kmetje znajo govoriti po cele ure o
paru konj. Vsaka dobra konjska lastnost je
provzročila tudi njih spoštovanje napra m
župniku . Saj so ponosni na župnikove konje ,
kakor da so njih lastne živali .
Samo župan je šel nevoljen in jezn e
napram svojemu mlinu, ne da bi bil popi l
le eno čašo piva s člani občinskega zastopa .
Tudi v župnikovem srcu je lezla bole -
čina navzgor. Ceravno je bil sprejem lep in
odkritosrčen, učitelja le ni bilo nobenega
poleg . In ravno z učitelji bi rad skupno deloval
na korist naroda . Zato ga vidimo že
četrt ure pozneje, ko je še sam pozdravi l
kaplana in ga prosil za zvesto sodelovanj e
v vinogradu gospodovem, da zapušča župnijo
in odkoraka proti stari znani šoli.
214