Pod spovedni m pečatom

Stenska ura je že odbila pol treh in apetit
o lakoti seveda ni govora pri kanonikih
jim j.e požuril korake. Dolga svilnata kril a
ob rokavih so jim frfotala ob urni hoji semtertja
kakor golobove peroti .
Potrpežljivo so poslušali strogi sodnik i
doma kazenske pridige še strožjih kuhari c
zaradi dolgega izostajanja . Samo škofov i
pisarji so imeli še opravka s spisi in so se
na tihem pogovarjali o razpravi . Svoje prepričanje
je moral seveda vsakdo zatajiti .
Mladi duhovniki so poznali prečastiteg a
upravitelja Grosa že več let kot tovariša .
Vedeli so, da je „štreber” prvega reda in
poznali so tudi njegovo preteklost . Ali izreč i
niso smeli svojih najtajnejših misli niti me d
seboj . Saj so imeli sami željo, da bi se povspeli
in zato ni smel zaupati drug drugemu .
Vsako neprevidno besedo bi se bilo gotovo
že v prihodnji uri naznanilo škofu .
Sedaj sta prišla tudi meniha, ki sta bila
zjutraj pripeljala jetnika sem, da ga odpravita
na škofov ukaz do dalnje odločbe zope t
v samostan.
S krepkimi rokami sta pograbila otrpnjenega
na obeh straneh ter sta ga odvlekl a
na dvorišče, kjer je bil voz že pripravljen .
Hladni zimski zrak je zavel okrog
smrtno bledega lica odstavljenega župnika
in mu je spravil kri zopet v gibanje. Odprl
je oči in menda se je zopet osvestil kajti
410