Pod spovedni m pečatom

združeno s strastnim ponosom . Takeg a
značaja ni bilo mogoče zlomiti ; ali ko t
praktični učitelji so ga zvili v tisto smer,
ki je bila najbolj primerna, da se ga more
porabiti za blagor cerkve .
„lz tega študenta bode nekoč, kada r
postane duhovnik, čil bojevnik cerkve ; v
posvetni gimnaziji pa bi postal iz njega
nevaren sovražnik cerkvi in duhovnikom . ”
Tako se redno glasi poročilo patra rektorja
škofu o Avguštinu Grosu . Škof pa
se je zahvaljeval Bogu, da je, podavši mu
prosto mesto, pridobil tako izvrstneg a
dijaka .
Ob času počitnic je bil Gustel pra v
malo v hiši staršev. Dolina med visokim i
gorami mu je bila pretesna ; gnalo ga je v
svet. S svojimi lepimi izpričevali je smelo
stopal v vsako župnijo po svoj „viaticum ”
in marsikateri siromašni vaški župnik na
Solnograškem in na Tirolskem je da l
ubogemu potujočemu dijaku toliko, da
drugi dan ni imel mesa . Bogati mlinarje v
sin pa se je smejal : „Ne, tako ubog
župnik ne maram postati . Bog me varuj
tega . Se več se moram učiti ; zastonj nisem ,
pamelen . ”
Ce se je pa s svojih potov povrnil ,
da preživi še nekoliko tednov v Gospojni ,
je prinesel vselej, kakor je bil varčen, dost i
denarja kot viaticum domov, kajti v svoj i
pobožnosti ne dajejo gospodinje ubogem u
179 12*