Pod spovedni m pečatom

„Prečastiti, prosim za sveto izpoved, je
dejal gospod Gros, ne da bi odvrnil oč i
od tal .
Pri teh besedah se je čutil duhovni k
zopet duhovnika, samo duhovnika .
Slastni jutranji zrak, svetlo letno jutr o
rosnosveži vrt je bil pozabljen. Svete izpovedi
ni smel duhovnik odreči nikomur.
„Pridite z menoj v cerkev! ”
Ne, ne v cerkev, prosim takoj, kar tukaj . "
Župnik je snel s klečala modro štolo ,
obesil si jo je čez ramo in zopet je sedel
na stol. Težko je padel gospod Gros na
trdih tleh na kolena, tako da so pokale
deske .
Cesar se je imel izpovedati ubogi greš -
nik, verno že prej kakor izpovedovalec. Izza
zmedenosti zadnje noči je pograbilo vnetega
služabnika cerkve kesanje . Mar naj bi zače l
drugo leto svojega visokega duhovništva z
bremenom tako velikega greha in tak naj bi
stopil pred oltar? Ne, to ne more biti, to ne
sme biti . Kako velika sreča je to, da ima
sveta katoliška cerkev sveto izpoved, s katero
se vsak grešnik lahko hipoma ozdravi vsakega
greha !
In kako koristen je šele sveti spovedni
pečat! Brez skrbi pove sedaj lahko župniku
vse z nobeno besedo, z nobenim pogledom
ne sme izpovedovalec povedati ali dovoliti
le dozdevanje, da je kaj izvedel pri izpovedi .
291