Pod spovedni m pečatom

Sedaj si gledata v sobi oba v oči . Pogledi
ubogega Miha pravijo :
„kajneda, še tako mlad sem, pa moram
umreti? Tudi ti mi ne moreš pomagati . Ne ,
že čutim, da ne more srce več utripati . T u
je nekaj v mojih prsih in roke so mi čisto
slabe. Ako bi mogel še enkrat pograbit i
njega, ki mi je storil to! V mojih peste h
bi moral umreti, ki mi je ugrabil moje lep o
mlado življenje. Grozno je, ako se mora
umreti . . . ”
Iz duhovnikovih oči so plavali sijajn i
žarki svetlobe v smrtno medle, tožeče Mi -
hove oči . Neskončno sočutje je žarelo i z
njih in rekle so : „Ubogi človek, kako se
mi smiliš! Kako rad bi dal moje življenj e
za tvoje . Kajti duhovnik tistega sem, ki je
dal svoje življenje za nas vse. Vse hoče m
storiti, kar mi je mogoče . Tvoje posvetno
življenje ni v mojih rokah, ali večno življenje
ti hočem odpreti, kajti duhovnik sem .
Ti pa, kajneda, mi pomagaš, da rešim tvojo
dušo? ”
In tedaj so govorila njegova usta ž njim ,
ne kakor je čital v duhovniških knjigah ,
temveč kakor mu je narekovalo njegov o
pravo, pristno človeško in duhovniško srce .
Dopustiti ni smel, da bi odšel na drugi svet
s sovraštvom do morilca. Umirajoči duh
je moral odpustiti celo ubijalcu, odpustiti
ne le z besedami, temveč z vsem srcem .
86