Pod spovedni m pečatom

Kakor mrtev je ležal na tleh, s hrbtom
naslonjen na stol . Dva škofova tajnika sta
ga tako namestila, a roke, s katerimi sta se
bila dotaknila takega grešnika, sta tako j
obrisala ob posvečeno duhovniško obleko .
Seja je trajala dalje . Bila je že ena ura
in sodniki so že hrepeneli po kosilu, ki se
vendar ne bi smelo popolnoma ohladiti za -
radi takega človeka. Ako bi bil takoj priznal ,
bi bil že vsakdo lahko pri mizi .
Toda sedaj je prišel konec. Ta omedlevica
— ako ni bila komedija — je ravno
tako dokazovala župnikovo krivico, kakor
samomor njegove priležnice .
„V vodo je skočila, ker je bila sokriva ,
ker ni hotela preživeti sramote, da je postal a
nosna od lastnega očeta in ker ni hotela
pričati proti njemu . ”
Župnika je zavest njegove lastne krivice
končno pobila . Ako ne bi bila ta oseba njegova
hči, ako ne bi bil njegov greh kriv
njene smrti, čemu bi omedlel? Saj konča
mnogo ljudi samomorilsko in noben duhovnik
ne pade zato v omedlevico. Pobožn i
upravitelj v Gospojni se ni onesvestil zarad i
tega nasprotno . Z vsemi močmi je brani l
pravice svete cerkve in odrekel je samomorilki
cerkveni pogreb . Odločno je protestoval,
da se pokoplje tako osebo na pokopališču.
Hvala Bogu, da ima cerkev š e
take duhovnike, ki izravnajo pohujšanje iup -
407